Igor Đukanović

Dobro mi je ostal v spominu dobro desetletje star dogodek.  Pozvonil sem na vrata sosedom in kot “se spodobi” se je z mano prišel pogajati moški.  Na vsak moj stavek se je iz kuhinje oglasila njenova žena “reci mu, da…” in nato je mož, kot se spodobi, zagovarjal pred mano ženine inštrukcije.  Že po treh stavkih me je razkurilo.  Pa ne njuno stališče.  Zakaj potrebujem posrednika?  Zakaj se žena ne pride sama pogovarjati z menoj?  Kljub mehkemu ć-ju odlično razumem slovensko, a ne podpiram te slovenske tradicije.

Zakaj v uvodu omenjam ta dogodek?  Živimo v prepričanju, ki so nam ga ustvarili statistiki, da živimo v patriarhatu.  Se ne strinjam.  Morda je patriarhat res obstajal pred stoletji, ko je fizična moč bila velika prednost.  (Še danes se ženske ozirajo za atletsko izklesanimi moškimi telesi, a to več v času vsemogočih strojev več ni neka velika prednost.  )  Danes pa živimo v neki čudni družbi, ki je navzven patriarhat in v kateri v slovenskem parlamentu praktično ni žensk.  Za razliko od izvršne in zakonodajne veje oblasti, pa je pravosodje povsem feminizirano.  In osnovno šolstvo ki da človeku izhodišče in pečat za vedno.  In tudi pri samih odnosih v družini:

“Igore, koga voliš više mamu ili tatu?”

“Podjednako.”

“A koga više podjednako?”

“Više podjednako mamu.”

Razumete, o čem govorim?  Nekje se izravna.  Svet ne more dolgo obstajati v neravnovesju.  Matematično se ravnovesje modelira kot fiksna točka.  Mi pa izmed vseh možnih fiksnih točk izbiramo eno bolj čudnih.  Vsak moški, ki se zavzema za patriarhat, je totalni idiot.  Sistem se namreč izravna tam, kjer najbolj boli. 

In po tem matematičnem uvodu k moji današnji temi.  Že Platon je razmišljal nekako takole.  Ali je boljša demokracija ali kraljevina?  Če ne vemo, kaj je treba narediti, je boljša demokracija.  Če vemo, je boljši razsvetljen monarh.

Ali na Zahodu živimo v demokraciji?  Jaz trdim, da je demokracije zelo malo.  Mene v politiki zanimajo predvsem ekološke teme.  Ljudje naveliko svinjamo in skozi čimvišje dimnike ali v smetnjakih svinjarijo pošiljamo čimdlje proč od sebe.  S starimi baterijami zastrupljamo okolje s teškimi kovinami in podobnim.  Ali se zavedamo, kaj delamo?  Bi rekel, da ja.  A vseeno, ko se mi je mudilo, sem vedno sedel v potratni avto.  Čeprav vem, kaj bi bilo treba storiti.   Tudi velika večina ljudi okoli mene, ve, kaj je treba storiti.  A nihče ne stopi naprej in se izpostavi in zahteva kulturno a odločno spremembo obnašanja.  Zakaj ne?  Ja, ker tisti v prvih vrstah dobijo največ po buči.  Tisti, ki se jim nato tiho pridružijo, odnesejo skozi dosti bolje.

Torej, ali vzorec ljudi, ki ga jaz poznam, ni reprezentativen, ali pa velika večina ljudi ve, kaj je treba storiti.  Svet ne more živeti v neravnovesju.  Ergo ne živimo v demokraciji.  Demokracije je zelo malo, ostanek je neka forma, v kateri posamezniki iz ozadja, ki dobro vedo, kaj je treba storiti, vlečejo vse niti in jih ne izpuščajo iz svojih rok.

Ja, drži.  Včeraj sem bil na forumu Vrednote nove politike.