Igor Đukanović

Zdravo, Marko, kdorkoli že si. K pisanju tegale posta me je namreč spodbudil tale tvoj komentar in tale prispevek na Vesti.

Kot rečeno, nimam več občutka, da razumem, kaj se dogaja v politiki, zato ne komentiram. No, nekaj razumem. Vse skupaj je ena farsa.

Tako sem se pred zadnjimi evropskimi volitvami zelo zabaval, ko sem na obisku (doma nimam TV) spremljal TV soočenja kandidatov različnih strank na temo beguncev. Levičarji so po vrsti (v različnih odtenkih) zagovarjali človekove pravice in pravice azilantov, da se jim pomaga. Desničarji so po vrsti zagovarjali stališče, da je treba ljudem omogočiti, da ostanejo, kjer so.

Prav besno so se zaganjali. In kakšen recept nam ponujajo tako eni kot drugi? Ja, da je azilantom treba pomagati, da ostanejo tam, kjer so.

To je zabavni del za Večerov Toti list. Za vso to parado pa je seveda dobro skrita tudi neka globoka resnica: ne nujno dovolj dobra in predvsem ne nujno dovolj ljudem prijazna.

Čeprav je ne razumem, si drznem kaj pokomentirati. Kot npr.: “Ja, Irena. Med vsemi štiristo in toliko milioni Evropejcev je res samo en kandidat za predsednika evropske komisije.”