Srčni zastoj
Na mariborskih mestnih avtobusih imamo nove LCD “televizorčke”, ki nam vožnjo popestrijo z reklamami. Med zabavnimi, Večerovimi in ostalimi komercialnimi reklamami je tudi poučna reklamica, kako prepoznati starčka, ki je pravkar doživel srčni zastoj in kako odreagirati. Menda v Sloveniji vsaj trije na dan doživijo srčni zastoj.
In, kdo bi si mislil, ravno meni se je moralo zgoditi, da dobim priložnost naučeno takoj uporabiti. Reklama (v kateri BTW nastopa kot rešilec tudi moj znanec) poziva predvsem proti ravnodušnosti. Torej ukrepajmo takoj in brez razmišljanja.
Tako sem se pred nekaj dnevi ravno skupaj s hčerko odpravljal proti parku, ko nama je nasproti po pločniku prišla starejša gospa s palico v roki. Gneča je v obe strani bila velika, a meni na kraj pameti ni padlo, da bi spreminjal smer. Itak sva bila še deset metrov od nje. Mogoče sem jo malo iznerviran tudi oštro pogledal, kot ko na internetu odgovarjam najbolj butastim komentatorjem, ko se je babica zatresla in enostavno vkup padla. Natanko tako zlagoma kot v reklami.
Priznam, niti malo mi ni bilo prav. Ne, nisem čutil nikaršnega sočutja le nejevoljo, da mi kvari načrte. Zdaj nimam časa – zakaj ni mogla doživeti srčni napad dve uri pozneje, ko sem prost in ne ravno sedaj? Kljub temu sem takoj šel na kolena in preveril, ali se odziva. Bilo je natanko tako kot v reklami. Le neodziven pogled nekam daleč pred sebe. Ne nisem ji nudil umetnega dihanja in masaže srca, pač pa sem takoj zagrabil za telefon. Bolnica je bila blizu in nima se smisla delati večjega strokovnjaka od zdravnikov.
V tem je pristopil dečko iz nekaj metrov oddaljenega avta z napisom Berghaus. Takrat mi je vse skupaj postalo še bolj odveč. Svašta. A sem na skriti kameri ali kaj? 
In kdo bo čuval mojo hčerko? Po cesti vozijo avti in na pločniku za otroka ni preveč varno, če je sam.
Dečko, ki je pristopil, mi je naročil, da mu babico pomagam dvigniti v njegov avto. Ker sem se dela lotil z dvema levima rokama, je hitro priskočil še en mimoidoči in se dela lotil pravilno. Sam sem v avto dal le njeno torbico, da zdravniki ne bodo predolgo iskali podatke, ki pišejo na njeni zdravstveni izkaznici.
Potem sva z hčerko stopila na cesto z visoko dvignjeno roko. Prvi cepec je kar zapeljal mimo. Mogoče je prepozno videl, kaj se dogaja in je ocenil, da je bolje, da se umakne naprej kot nazaj. Že naslednji voznik pa je ustavil in me zavezniško pogledal. In tudi voznik na nasprotnem pasu je naredil isto, čeprav je na cesti bila gneča v obe smeri. Tako je lahko reševalec odtelovadil nekajkrat v prvo in rikverc in se kar na cesti obrnil proti bolnici. Upam, da je z gospo vse v redu in da je prišel pravočasno.
In morala zgodbe? Ko vidite nekoga v težavah, priskočite na pomoč, čeprav je okoli vas še veliko drugih ljudi. Vi morda ne opazite, a drugi lahko imajo svoje probleme in jim ni ravno spotoma pomagati.
-
Objavil 16.03.2009 ob 00:01 v Slovenija
16.03.2009 ob 09:20
Bravo, Igor!
16.03.2009 ob 10:29
Ja Igor dobro si opisal tole o tem, da ti v danem trenutku “ni pasalo”, da se je babica prav sedaj zgrudila in ne malo kasneje, ko boš imel čas.
Dobro se spomnim, ko sva sedanjo ženo še bila na čisto sveže zaljubljena … Čakala me je v LJ. Avtoceste na Trojanah še ni bilo in bila je gneča zato sem jo mahnil preko Tuhinjske doline. Naenkrat zagledam daleč iz ceste na travniku avto na strehi … Joj ampak ona me čaka tam v LJ. Mogoče pa je ta avto tam že nekaj dni … pri sebi sem iskal milion izgovorov, da bi lahko nadaljeval pot. Pa mi vest ni dala. Takrat sem življenje rešil mladi ženski, ki bi najverjetneje brez moje pomoči izkrvavela … Ljubica me je pa vseeno počakala in danes 14 let kasneje imava družino in sva srečna. Menim, da nam nič ne uide, če “žrtvujemo” čas za tako humano gesto kot je pomoč sočloveku.
16.03.2009 ob 10:43
Hvala, David. Mislim, da tvoja pohvala gre predvsem za pošteno priznanje, kako šibki smo ljudje takrat, ko je treba pomagati. (Nalašč sem uporabil množino, da se malo skrijem.)
Teoretično imam te reči razčiščene. Čeprav sem se zgoraj hecal na ta račun, bi takoj nudil ne samo masažo srca pač pa tudi umetno dihanje tudi moškemu. V reklami na avtobusu posebej previdno opozorijo, da “če ocenimo kot nepraktično lahko preskočimo umetno dihanje in takoj preidemo na masažo srca”. (Nisem sicer dobesedno citiral ampak po smislu.) V praksi pa vprašanje. Če te kup ljudi gleda in se ti moški pred tabo zdi bolj pijan kot bogi? In po desetih sekundah, ko ugotoviš, da ne smrdi po pijači, a da se vseeno ne odziva? Izgleda natanko tako kot na filmčku… Ali bi tudi takrat opravil tako kot je treba? Dvomim. No, sam sebi dam oceno zadostno dve za tokrat in upam, da več nikoli ne bom na tem izpitu.
16.03.2009 ob 10:44
Zanimive zgodbe piše življenje, Tomaž.
17.03.2009 ob 04:54
igor bravo
17.03.2009 ob 07:10
Važno je, da se ljudje ne obrnejo stran.
Meni se je kaj podobnega že večkrat primerilo, da sem naletela na človeka v življenjsko nevarni stiski, a so ljudje bolj firbec pasli kot ukrepali. Celo zelo neumesne pripombe so letele na račun pijančkov. Bila sem res zgoržena, prav strah me je bilo, da bi me doletelo kaj podobnega. Potem pa me enkrat je, a sem imela srečo. Ljudje so me pobrali in poklicali reševalno vozilo, ki me je odpeljalo v KC.
Res se je dobro zavedati, da je lahko od nas odvisno tuje življenje, in nikoli ne vemo, kdaj bomo pomoč potrebovali tudi sami.
Me veseli Igor, da nisi med tistimi, ki gredo mimo.
17.03.2009 ob 08:11
Hvala, hvala. Vzgojni filmček, ki ga vrtijo na mariborskih mestnih avtobusih, deluje. Po osnovnošolsko pokaže z rdečo prečrtano situacijo “wrong”, ko gredo vsi navzoči mimo in kako enostavno je postopati pravilno.