Tujega nočemo, svojega ne damo

Sramota je, da se dve katoliški državi (od katerih je ena skoraj etnično čista) ne moreta dogovoriti za nekaj litrov morja.

Ne, ne svetujem, da nastavimo hrvaškim nacionalistom še drugo lice in jim damo še Blejsko jezero. A sosedje lahko živijo dolgo drug ob drugem tudi, če se ne zmorejo zmeniti, čigava je katera veja na mejni jablani. Ponavadi je geometer dražji od jablane. Razen tega se mu fučka za centimetre (in litre) in bo brez zadrege potegnil mejo v obojestransko škodo.

Tako podpiram zahtevo, da mora Hrvaška umakniti iz pogajanj z EU vse dokumente, ki bi lahko kakorkoli prejudicirali mejo med državama. A nadaljnje zaostitve so že kontraproduktivne. Neumno je zahtevati nekaj, kar ne moreš iztožiti. In mi pri predpristopnih pogajanjih ne moremo od Hrvaške iztožiti, da te dokumente uniči in nikoli v naslednjih stoletjih med pogajanji spet ne privleče na dan. Tudi, če takšno izjavo podpiše, jo bo Hrvaška država ob prvi priliki snedla. To vemo. 61! Zato je takšen prepir neumen.

Komu sploh koristi? Nam, Hrvatom, Američanom? Neumno je verjeti, da nam javno mnenje v ZDA v božičnem času želi slabo. A naivno je verjeti, da vojaško-industrijski kompleks nima kar precejšenj odstotek vpliva na ameriško zunanjo politiko in še posebej na njene lobiste z ne-vedno-povsem-transparentnimi ozadji. Hm. In do zaostritve je prišlo nekaj dni po imenovanju Rupla. Hm. Če bi zaostritev vodili iz kabineta predsednika Türka, bi verjel, da ne bodo nikoli prestopili mejo razumnega. Tako pa… :( Če se zaplezamo mi in Hrvati (in strasti so še vedno močne na obeh straneh), nam utegne neka močna država (hm, katera? ;-) ) ponuditi diplomatsko pomoč. Obema državama. In nasvete glede pravilne oborožitve obeh vojska, da bodo lahko ostale oz. postale koristne članice vojaške povezave. Hm, to pa stane.

Kot nas je stala neumna redukcija, ko smo Hrvaški izklopili nuklearko. Takrat sem bil kar zadovoljen s trdno in korektno gesto, da se neplačniku na čimbolj neboleč način (po koncu turistične sezone) dopove, da tako ne bo šlo dalje. A kdo je imel koristi od te geste? Mi ne. Prodajali smo višek toka in to relativno poceni. Hrvati? Tudi ne. Čeprav so občasno lahko kupili na prostem trgu tok še ceneje kot iz nuklearke, pa nestabilnost dobave zelo škodi gospodarstvu. Kdo torej? Ja ostali proizvajalci in prodajalci energije iz soseske. In seveda pravniki, ki bodo še dolgo služili na tem prepiru. Dokler njihovi honoraji ne presežejo cene grunta. ;-)

No, to zadnje malo pretiravam, a res nas te zaostritve preveč stanejo. Namesto da bi zdaj izkoristili priložnost, ko je Hrvaška na tleh, saj je zlasti prebivalstvo prezadolženo in bi poplačilo dolgov stare ljubljanske banke in stare KBM ob hkratnem soglasju, da Slovenija v podporo svojemu izvoznemu (in tudi uvoznemu) gospodarstvu pod ugodnimi pogoji dobi banko na Hrvaškem. A to pa ne. Kregati se je veliko ceneje in zahteva manj napora. Ja, ja. Vsi vemo, “ko hre ta reč”. Samo na začetku je ceneje, potem se pa vleče kot jara kača.

Skratka. Upam, da v novi diplomatski zaostritvi, ki je na začetku sicer bila zelo korektna, ne bomo prestopili razumne meje in škodili svojemu gospodarstvu in svojemu ugledu. Če mejo prestopimo, se bom spet odločil enako, kot sem se ob začetku desetdnevne “vojne za Slovenijo”, ki ne bi rabila biti tako vroča. Podgrevali so jo nestrpneži, kršitve ženevske konvencije (z uporabljanjem tujcev za živi ščit) in “bistroumnimi” poveljniškimi domislicami o “razpršitvi” vojne na celo ozemlje Slovenije. In podobno kot tedaj, bi v diplomatski vojni z Hrvaško spet mi potegnili daljši konec. In bi se ponosno še desetletja primerjali z revno Hrvaško. Namesto da bi se primerjali s Češko, ki bi nas v tem primeru že daleč prehitela, tako kot nas je med obnavljanjem gospodarstva “po uresničitvi tisočletnih sanj o svoji državi” skoraj dohitela.

Očitno ne gre jedrnato. :-) Kakorkoli, mislim, da je zdaj že jasno, kam Igor taco moli.

  • Share/Bookmark
 

15 odgovorov na “Tujega nočemo, svojega ne damo”

  1. david.pelko david.pelko  pravi:

    Saj to vse lepo in prav, kar pišeš. Za vse zaplete je krivda zagotovo obojestranska.

    Nikakor jim ne bi smeli dovoliti, da zgradijo Plovanijo na točki, kjer so jo zgradili, vendar takrat, danes je prepozno! Plovanija bo ostala, kriva je pa slovenska vlada.

    Kar se tiče dogovorov je zadeva brezupna. Hrvati se nočejo dogovarjati, blokirajo celo nasledstvena pogajanja o razdelitvi bivšega premoženja bivše YU. Kot edina država iz področja bivše YU blokira ta pogajanja.

    Karkoli so se do sedaj dogovorili, je Hrvaška kasenje požrla besedo :(

    Kako se dogovarjati, če se ena od strani NOČE DOGOVORITI IN JI NIKOLI NI DOVOLJ?

  2. Igor Đukanović Igor Đukanović  pravi:

    David, priznam, da v svojem zasebnem življenju ne upoštevam nasveta, ki sem ga dal svoji državi. Nimam dovolj živcev in se od takšne osebe distanciram. Kljub skupni “meji” in velikih obojestranskim koristim dogovarjanja. Ja, drži. Za optimalno politiko bi rabili za razred boljše politike.

  3. blitz blitz  pravi:

    Hja, jaz tudi nisem prepričan, da je zadnja zaostritev najboljša rešitev. Skoraj dve desetletji je namreč Slovenija popuščala in se izogibala konfliktom, ne glede na barvo oblasti – če bi že prej bili bolj konsistentni, verjetno sploh ne bi prišlo tako daleč. Zdaj so šokirani tako Hrvati, kot Slovenci.

    Nisem prepričan, da podpiram tako politiko, a to niti ni pomembno, saj jo podpira vsa naša politična vrhuška s koalicijo, opozicijo in predsednikom države vred.

    Meni se pa zdi predvsem sramota, da je prišlo tako daleč, a pri tem tudi Hrvaška še zdaleč ni nedolžna. Mi pa ni čisto jasno, kaj ima po tvoje zaostritev z imenovanjem Rupla? Medtem, ko so Pahor, Žbogar, Golobič, Janša, Bučar in Türk izrekli jasno podporo potezi Slovenije, nisem od Rupla slišal o tem niti besede.

    Tudi ne razumem, kaj hočeš povedati s primerjavo z vojno v Sloveniji. Kdo je po tvoje vojno razširil na vse ozemlje države? Hočeš reči, da bi morali tanke iz Vrhnike, Karlovca, Ljubljane, Rijeke in vseh odtalih vojašnic spustiti na mejo, da bi se izognili bojem v notranjosti države? Ali je torej po tvoje vojno začela Slovenija s Kučanom, Janšo in Bavčarjem na čelu in ne velikosrbska agresija? Ali so po tvoje krivci za žrtve med vozniki tovornjakov tisti, ki so blokirali ceste, da bi agresorski vojski preprečili pot na meje ali tisti, ki so blokirana civilna vozila bombardirali? Nekoliko nenavadno mnenje, bi rekel, imaš pa do njega vso pravico.

  4. nevenka nevenka  pravi:

    Hrvati so največji hinavci na Balkanu.
    Pa ne vem kako to, da sem imela tako mnenje še ko smo bili Jugoslavija. Najbrž je to njihova nacionalna posebnost. O Srbih in Bosancih ali pa Makedoncih se nikoli ni kaj takega izreklo. Že davno bi morali biti z njimi bistveno bolj brezkompromisni. Ker samo malo stran pogledaš, pa si že prilaščajo, z ne vem kakšnim leporečjem in najbolj pošteno faco na svetu.
    Jaz osebno imam ves čas pomisleke, kaj smo se odcepljali od Juge, če bom sedaj spet skupaj. Problemi 4ever.
    Ne bi rada izpadla nacionalistka, a mi gredo neke stvari res na živce. To sluzasto sprenevedanje.

  5. Igor Đukanović Igor Đukanović  pravi:

    Nevenka, tudi meni gre sluhasto sprenevedanje pošteno na živce. A na drugi strani meje živi veliko ljudi. Med njimi je nekaj milionov poštenih. In ne moremo si privoščiti vojne z njimi zaradi nepravilno odmerjene poteze.

    Takšna situacija je zelo težka. Kot vzgoja malega trmastega otroka. Moraš biti ves čas dosleden pri postavljanju meja, a nikoli si ne smeš privoščiti focna…

  6. Žogca  pravi:

    Jaz ne bi rekla, da so največji hinavci, ker se trudim biti politično korektna. Je pa res, da Hrvati najmanjkrat najebejo. Ali če hočete, iz hudega zosa, v katerega se spravijo sami, znajo povleči največ. Samo NDH si poglejte. Na koncu so bili nagrajeni. Njim ni nihče nič vzel. Če danes pogledamo, koliko v primerjavi z 60 let nazaj izgubila Slovenija in Srbija, koliko pa so Hrvati pridobili …

    Sicer mi je pa to vse skupaj … Zdaj bi vsi v EU, z nami na čelu, ki smo že tam. Skratka, 30 let po tem, ko smo se poklali, bomo spet vsi skupaj v EU. Se nismo mogli potem skupaj popokati v EU? Ne, to pa ne. Ne bi jaz verjela v dobronamernost Evrope, never.

  7. Igor Đukanović Igor Đukanović  pravi:

    Blitz, uporaba enega samega turškega tovornjaka kot blokade proti napredovanju tankov je vojni zločin. Ja, turški državljan je potem v bombnem napadu res umrl. Ni bil edini. To je bil vojni zločin slovenske strani. Seveda je še bistveno večji zločin naredila armada, ki je bombardirala kolono civilistov. A to ne opraviči prvega vojnega zločina za nazaj.

    Ukaz za prerazdelitev vojnega bremena na vse vojašnice po Republiki Sloveniji pa je padla z najvišjega vrha. Vojaško morda smiselna strategija, a v dani situaciji, ko je civilna družba že dosegla na obeh (oz. vseh) vpletenih straneh zavedanje o različnih identitetah, je bilo povsem nepotrebno. Kar je bilo razvidno tudi iz poznejšega “velikodušnega” strinjanja, da se vojska lahko v treh mesecih umakne. Do tega dogovora bi še lažje prišlo, če si ne bi umazali rok z napadi na karaule in podobno. Skratka neumne poteze.

    Ne, ne opravičujem ne velikosrbskih ne velikojugoslovanskih potez. A oboji plačujemo zanje visoko ceno. Srbija je še vedno le delno mednarodno priznana država. Jugoslovani (mešančki) pa smo ostali brez svoje države in potrebujemo potni list (osebna ne zadošča), da potujemo od enega strica k drugemu stricu na obisk.

  8. nevenka nevenka  pravi:

    Žogca, Hrvati tudi z mezincem niso mrdnili, ko so se vojaški konvoji valili proti Sloveniji v času odcepitve.

  9. Žogca  pravi:

    Seveda, vsak gleda in rešuje samo svojo rit. V politiki in teh zadevah ni prijateljev. So samo stranke z istimi ali podobnimi interesi.

  10. blitz blitz  pravi:

    Eh, Igor, zdi se, da bi ti bilo najljubše, če bi tanke spustili na mejo in mirna Slovenija. :sad: OK, bi nam pač Slobo vsem še danes vladal, pa kaj. Se ti vsaj ne bi bilo treba ukvarjati s takimi neumnostmi kot sta opozicija in volitve.

    Po analogiji s tistim o zadrževanju kolon si najbrž torej tudi mnenja, da so partizani z akcijo v Dražgošah storili vojni zločin, ker so v obrambo pred nemškimi napadi “za talca” uporabili vso vas? Da ne govorimo o miniranjih železniških prog, zaradi katerih je umrlo več nedolžnih strojevodij, večinoma domačinov. Da ne govorimo o talcih, ki so jih nacisti pobili zaradi maščevanja.

    Razumem sicer, da ti je težko biti objektiven, ker si izgubil državo, česar večina med nami ni, ampak kar pišeš, nima veliko zveze z realnostjo. Ali je civilna družba na vseh straneh res dosegla zavedanje o različnih identitetah? Kje za božjo voljo je bila takrat ta civilna družba v Srbiji? Vesna Pešić, Sonja Biserko, Ivan Đurić, Bogdan Bogdanović in Nataša Kandić, potem pa je že konec tega, čemur smo konec osemdesetih v Srbiji lahko rekli civilna družba. Razen če v civilno družbo šteješ Moma Kaporja, Matijo Bećkovića, Emirja Kusturico, Amfilohija Radovića, Dobrico Ćosića, Brano Crnčevića, Kosto Čavoškega, Vuka Draškovića, Vojislava Šešlja ali Ljiljano Smajlović. Tudi oni so do takrat resnici na ljubo prišli do spoznanja o različnih identitetah – težava je bila le v tem, da so imeli do različnih identitet nekako podoben odnos kot Adi Hitler pol stoletja poprej.

  11. Igor Đukanović  pravi:

    Blitz, partizani niso odpeljali domačine iz Dražgoš v gozd, zato da jih Nemci ne bi mogli obstreljevati. Tisto je čisto drugo in ni vojni zločin.

    In ja, ne samo v civilni družbi tudi nasploh v Srbiji je slovenska civilna družba dosegla zavedanje, da nismo ekipa. Dobro se spomnim slike iz Nina iz tistih časov. Imen, ki jih naštevaš sicer ne. A karikature v kateri je Slovenec čisto za sebe s svojo mizo, se odlično spomnim. Zavedanje, da ne pašemo skupaj na tak način kot dotedaj, je bilo močno. In ni bila potrebna takšna vojna, da se odcepitev izpelje. In tudi s Hrvaško ne potrebujemo toliko pompa, da se pametno dogovorimo za mejo na morju. Ta pomp potrebujejo samo nasilneži, ki bodo čez deset let osvoboditelji, čeprav bi nam brez njihove “pomoči” bilo bolje.

  12. blitz blitz  pravi:

    Pravi politik si postal, ni kaj. Vsako situacijo razložiš tako, kot tebi odgovarja.

  13. commonsense  pravi:

    jaz bi temu prej rekel (ne)znanstvena fantastika. :)

  14. blitz blitz  pravi:

    Igor, kako lahko diskutiraš o srbski civilni družbi leta 1991, pa ne poznaš imen, ki sem jih navedel. Kot če bi razpravljal o ruski književnosti, pa ne bi poznal Dostojevskega, Tolstoja in Bulgakova.

    Vesna Pešić in Ivan Đurić sta bila morda celo edina politika, ki sta konec osemdesetih odkrito nasprotovala nacionalizmu. Slednji je še pred razpadom Juge emigriral v tujino. Gospod od glave do pete. Vesna Pešić je danes članica LDP Čede Jovanovića. Bogdan Bogdanović je nekdanji župan Beograda, ki je prav tako odkrito nasprotoval Slobi in prav tako moral pobegniti v tujino, če se ne motim, na Dunaj. Sonja Biserko in Nataša Kandić pa sta bili osamljen glas razuma in ljubezni vsa leta Slobovega terorja in še danes ju nekateri srbski junaci pljujejo, da sta turški kurbi. Še nekaj je bilo demokratičnih imen, a veliko manj izpostavljenih. Denimo Dragoljub Mičunović, ki je sicer demokrat, a ne za ceno lastne varnosti.

    Nekateri drugi člani takratne “civilne družbe” so sicer nasprotovali Miloševiću, a odkrito ali pa vsaj prikrito podpirali srbske zločine na Hrvaškem in v Bosni (mednje sodita Vuk Drašković in pokojni Zoran Đinđić, ki se je kasneje poskusil, žal neuspešno, odkupiti).

    Vsa ostala navedena imena pa so nedvomno tvorila jedro srbske “civilne družbe” osemdesetih in devetdesetih, gre pa brez izjeme za zadrte rasiste in nacionaliste, ki so vsa leta zagovarjali srbske zločine, nekateri med njimi pa so s svojih kao civilnih pozicij pravzaprav tlakovali pot etničnemu čiščenju – pesnik Matija Bećković, škof Amfilohije Radović, pisatelj Dobrica Ćosić in pisec Brana Crnčević pa po mojem skromnem mnenju sodijo v razred Alfreda Rosenberga in Juliusa Streicherja in bi pravzaprav morali končati na sodišču za vojne zločine.

    Dokler mi ne dokažeš nasprotno, so zame ta imena središče takratne srbske “civilne družbe”. Prav nič nam ne pomaga, če so res dojeli, da nismo za skupaj, če je bila njihova rešitev Manjača ali Omarska.

  15. Igor Đukanović  pravi:

    Ja, Blitz. Dobil si me pri nepreciznosti. Nisem mislil na civilno družbo, pač pa na “šta se priča u narodu”. Ja, če bolje razmislim, že dolgo poznam Vesno. Le da mi ni takoj kliknilo, o kom se pogovarjamo. Ja, Pešićka je naša. Jaz sem sicer vedno navijal za Đinđića, ker pač v politiki potrebuješ tudi neko kritično maso za spremembe, a njo izjemno cenim. Ne, ne poznam Đinđićeve napake, ki jih omenjaš. Bolj poznam napake Nenada Čanka, ki se ga pred desetletjem izredno cenil, a danes se rahlo nekostruktivno poigrava z idejami o tipu avtonomije Vojvodine.

    Hvala za inštrukcije o voditeljih srbske civilne družbe in manjših politčnih strank, a jaz pač razmišljam v drugih kategorijah. Tudi v Zaresu si ne bi upal reči, da zares poznam Golobiča, Bogdana Biščaka (dejansko) in Marjetico Mahne (formalno) drugo osebo v moji stranki. Lahko ti pa povem, kakšno vzdušje je bilo v dvorani ob ustanovitvi stranke, kakšno na zadnji konvenciji… Podobno si upam trditi, da vem, kako so pred in med vojno razmišljali bosanski Srbi in delno tudi, kako so razmišljali Beograjčani. Ljudje, ki imajo uglavnem manjše zamere do Slovenije, ji želijo vse dobro, se z rahlo nostalgijo spominjajo časov, ko smo se bolje razumeli, a si ne želijo več skupne države. Ta zavest, da ne pašemo skupaj se je razvila v letih pred državljansko vojno v Bosni in drugod. Le ideje, kako točno izpeljati neko smisleno rešitev, so bile zelo različne. Vojna, ki se je neformalno začela na Hrvaškem in se nato formalizirala v Sloveniji je potekala na zelo neumen način. Prevlado so dosegli čobani. Ne samo v Srbiji…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !