Igor Đukanović

Organko

http://www.organko.si/eko-koticek/organko-kolumna/

Vsi poznamo vražo, da rožico, da bi se ti res lepo razcvetela, moraš ukrasti. Jaz sem jo že.

Pa je res kaj na tej vraži? Mislim, da je. Do rožice, ki si jo kupiš v cvetličarni, imaš bolj “industrijski” odnos.  Do rožice, ki jo ne moreš kupiti in ti nočejo dati flance, pa bolj romantičen.    Ko se opogumiš, prekršiš svoja moralna načela, debelo pogoltneš slino, pogledaš levo-desno, ali te res nihče ne vidi in “leva roka – desni žep”, hormoni pošteno delajo.    Psihologi so statistično dokazali, da nam adrenalin pomaga, da se zaljubimo.  In potem do takšnega plena imamo dober odnos in ga dnevno zalivamo.  Ne preveč, ne premalo.  Pravočasno presadimo v večjo posodo itd…

In, če nadaljujem še bolj matematično, ali je ta potrebni pogoj že tudi zadosten?    Ne, nikakor.  V našem študentskem domu smo za vsak dan bloka potrgali sosednjih vrtov na kupe vrtnic.  Ostale rože praviloma niso bile dovolj dobre.  In kako so končale te vrtnice?  Tri dni po dnevu bloka, ko smo spili zadnji sod pira in smo že vsi pošteno imeli mačka, so se tudi vrtnice posušile. 

Šoferski izpit sem opravil šele v četrtem poskusu.  Obljubil sem si, da bom čeprav slab šofer, vsaj zelo skrben.  Ha ha.  Že dva tedna za tem sem mojo tarok druščina veselo peljal na Pivo in cvetje v Laško.  V smer proti Laškemu nas je vozila kolona pijanih in nazaj tudi.  Ob cesti je stala policija, a niso nikogar ustavljali.  Verjetno bi prišlo do verižnega trčenja, če bi.    No, v Laškem smo seveda na mojo pobudo nadaljevali z domsko tradicijo G59 (mojega študentskega doma).  V prtljažniku mojega avta je končalo nekaj lončkov.  Kaj jim bo Laščanom toliko cvetja po zadnjem dnevu praznika?  No, tudi te rožice so že zdavnaj hin.

Zdaj imam doma le dve rožici.  Že dolgo.  Res ne bi vedel več izvora.  Mislim, da mi je obe dala mama.  Mama me nekajkrat na leto obišče in pokomentira, če rožice preveč zalivam in podobno.  Zadnjič sem kar dvignil nos.  Ena rožicoi mi že nekaj tednov cveti.  Mama trdi, da drugič.  In da je za te rože znano, da cvetijo samo enkrat.  Si lahko mislite, kako visoko sem imel nos?  Pa še ukradena ni!  Res je, da mi jo je malo sfriziral moj zajček.  Prej je imela dvakrat predolge “lase” .  A večino zaslug imam vendarle sam.

Tisti, ki me poznate, gotovo veste, da mi tovrstne vraže a la tista iz naslova, gredo kar malo na živce.  In da hočem pravzaprav dokazati, da bi lahko bilo drugače.  Da bi družba bila boljša, če bi nas manj verjelo v tovrstne neumnosti.  In da družba bo boljša.  In to kmalu.  Matter of years, not decades.  A po drugi strani je ta vraža kot lakmusov papir v oceanu.  En mali papirček odlično izmeri Ph celega ogromnega oceana.  Če lakmusov papirček prevlečem z violičasto plastiko, se bo Ph oceana spremenil?  Ne.  Zato seveda nima smisla napadati vraž.  Le prisluhniti jim, da bolje razumemo, v kakšnem svetu živimo.  Ph rek in zalivov pa lahko spremenimo le z bolj ekološkim odnosom do svojega okolja.  Malo manj smeti pa bo za pikico bolje.   

Spodbujen s komentarji na tole objavo na spletnem Dnevniku sem se odločil sestaviti pravljico.

Pred devetimi tisočletji je za devetimi vodami bedno živelo ljudstvo Denarosov. Vladal jim je veliki brezsrčni svetli Piramidos. Po srceparajočem ponedeljkovem reaggie koncertu čustvenega Mojzeta se je polovica sužnjev Denarosov odpravila z njim na beg v svobodo. Druga polovica je raje počakala na temno noč in sledila zvezdogledu številologu Pinakubu.

Bogu se je zasmililo ubogo tavajoče ljudstvo, zato je obema voditeljema dal zemljevid z zarisano potjo do Obljubljene dežele. Mojzetu je dal še dve tablici s po deset svojimi zapovedmi.

Spretni Pinakub je dal okrogli kompas na zemljevid in njegova skupina je že naslednji mesec prispela v Obljubljeno deželo. A nerodni Mojzet je taval in taval po puščavi in po mnogih letih le zagledal prvomajske kresove, ki so jih v Obljubljeni deželi kurili tam živeči Denarosi. In naslednji dan je tudi njegova razsvetljena skupina našla pot v Obljubljeno deželo.

Mojzet s srcem na levi je bil besen, da ga je rivalski voditelj s srcem na desni prehitel. Še bolj je bil besen, ko je prebral enajsto zapoved: “Množenje ima vedno prednost pred seštevanjem.” in dvanajsto: “Potenciranje ima prednost pred množenjem.” in trinajsto: “Nariši krog s šestilom.” in štirinajsto: “Zvezda Severnica je na severu, poravnaj črko S na zemljevidu z zvezdo.”. Naprej sploh ni bral. Razbil je drugo tablico in oklical Pinakuba za goljufa. Od takrat je ljudstvo Denarosov v enotnosti, sreči in blagostanju živelo v Obljubljeni deželi.

Tehnika. Kako iz človeka narediš zver? Daš mu cilj, s katerim se popolnoma poistoveti, a je obenem navidez po korektni poti neuresničljiv. Skoraj vedno uspe.

Hm. Ali bi morda mojemu žalostnemu razmisleku moral dati naslov “Volk volku človek” in ne žaliti od nas duhovno višjih živali?

Ravnokar sem izbrisal preko petdeset spamov.  Le dva najbolj zabavna sem potrdil. Še dvesto podobnih sem jih že imel v košu. Zanima me, ali se s spletno prodajo Viagre in “free porn”-a res toliko zasluži, da se splača bombardirati naključna spletna mesta?

P.S. Zanimivo. Večina jih je pod mojo objavo Položnice za pregrevanje. V mojem bloku sem jaz vodil akcijo zbiranja podpisov za kalorimetre. Seveda smo se, kot v vseh podobnih blokih, po enem (in tudi po dveh) letih pošteno skregali. Hm. Se moram kaj zamisliti?

Zabavno.  Dobil sem naslednje rezultate:

My personalDNA Report

In vi? 

Priporočam ogled najnovejše predstave English Student Theatre-a obnovljene druge gimnazije v Mariboru.

Dopoldan mi je poštar prinesel priporočeno obvestilo okrožnega sodišča o dokončni zavržbi v zvezi s kazensko ovadbo bivše žene zoper mene.  Zadeva je napisana v takšni pravniški latovščini, da ne znam niti prebrati, kaj točno je zavrženo in za koga je nedopustno, da se pritoži.  Sam sem mislil, da je zadeva bila ad akta že to pomlad.  In da sem takrat tudi zamudil pravne roke, da vložim tožbo za krivo ovadbo (do tri leta zapora…).  Razmišljanje o posledicah mojih odločitev, neke politične zdrahe v zvezi z mariborsko univerziado in še druge “šole” so me pomladi pahnile na rob obupa.  S svojega balkona v tretjem nadstropju sem gledal betonske stopnice pred blokom in razmišljal, da bi z glavo naprej skočil.  Držalo me je le en dan.  A psihološko sem bil na psu še vsaj pol leta.  Sedaj (pomagal mi je zlasti post) sem dosti bolje.  In ne.  Ne bom vložil kazenske ovadbe za krivo kazensko ovadbo.  Ne.  Ni krivo pomanjkanje energije, pač pa sem res spoznal, da takšne neumnosti lahko sproducira popolnoma normalno toplo človeško bitje, če je le podvrženo zadostnemu stresu in dovolj sistematično bombardirano z dovolj neumnimi govoricami.

No, moje pravne bitke za hčerko se bodo še naprej odvijale po stari zakonodaji.  In tam ostale.  A vseeno sem presrečen, da čeprav vsaj dve leti prepozno glede na dokončno obliko, ki jo je že 2007 imel Družinski zakonik (tedaj sem ga imel priložnost prebrati na spletni strani moje politične stranke), bo le-ta končno sprejet.

Sedaj je v javni razpravi.  Javna razprava se v celoti vrti okoli vprašanja, ali evolucija spodbuja homoseksualnost ali ne.  In podobnih driblingih.  A poanta celotnega Družinskega zakonika je nekje povsem drugje.  Postavlja nebogljenega otroka v center pozornosti pravne države.  In se učinkovito zoperstavlja vsem (tudi najsodobnejšim) oblikam nasilja.

Podprimo zakonik!

Žita so tesno povezana z nastankom naše civilizacije.   Nil, Eufrat in Tigris, Jangcekjang (ali kako se že korektno črkuje tista kitajska reka).

Nič čudnega, saj so žita praktično popolna živila.  Ste vedeli, da odrasel človek ne potrebuje niti grama beljakovin na kilogram telesne teže, medtem ko jih je v kilogramu žita vsaj 100 g (od nekje 10% naprej).  Medtem, ko so žita predvsem bogata s škrobom, imajo tudi nekaj maščob.  Največ oves.  A itak ne le športniki pač pa vsi potrebujemo ravno največ sestavljenih hidratov.

Po tej logiki bi lahko rekli, da je Slovenija necivilizirana in neperspektivna dežela, saj razen Prekmurja nima optimalnih pogojev za rast žit.  A ni tako.  Vsi vemo, da kljub njihovi nesporni dominantnosti ne moremo sestaviti zdravega jedilnika samo iz žit.  Zraven potrebujemo vsaj še veliko zelenjave.  In tudi nekaj sadja.

O Štajerski s ponosom govorimo pri vinih, a so ta bolj ali manj zanič.  No zanič v primerjavi z grozdjem, iz katerega ga delajo.  Naši kraji z malimi kmetijicami niso optimalni za pridobivanje močnih, kvalitetnih in zdravih rdečih vin pač pa ravno za delovno intenzivno gojenje zelenjave. Sedaj jo baje 70% uvažamo, čeprav bi se lahko glede na naravne danosti komot oskrbovali sami. A Slovenke in Slovenci raje za 400 oziroma 600 evrov delajo v Muri in Gorenju, kot bi doma pridelovali zelenjavo.

Ne, ne, niso krivi posamezniki. Nekaj bi bilo treba ukreniti sistemsko. Zagotoviti tem ljudem stabilno tržišče, preden jih povabimo k samozaposlitvi.

Zaenkrat je veliko narejeno le na ekološkem pridobivanju mesa. Eko-subvencije za ekstenzivno in ne intenzivno pašo po dandanes zanemarjenih pašnikih so se izkazale za dovolj stimulativne. Ja, pridelava mesa je največji onesnaževalec okolja in sprostitelj toplogrednih plinov (večji od vsega prometa), a vseeno podpiram te vseevropske ukrepe in si jih želim še več. Bolje na ta način pridobivati malo ali hranjivo količino mleka in mesa pri nas v gorah, kot ga pridobivati v klasični in toliko bolj onesnažujoči masovni reji. Ali celo zanj izsekavati tropske gozdove!

Vseeno bomo o resnem napredku lahko govorili šele, ko se Slovenija približa samooskrbi z zelenjavo. Uvožena zelenjava je neprimerno slabše kakovosti od domače. Pa nisem tako velik lokalpatriot. Le znano je, da zelenjava mora biti sveža, da ohrani vse vitamine. (Ob postu, ki sem ga ravno zaključil, sem si želel zelenjavne sokove stiskati iz z njive prinešene zelenjave, a mi na žalost kljub maminemu vabilu nekako ni zneslo se za en teden preseliti k njej na podeželje.) Tudi sicer menim, da bi ta samooskrba najprej morala zajeti tako najbolj zainteresirane posameznike na ekotržnicah kot omenem vse vrtce, osnovne šole in bolnice. Nato pa počasi naprej. Če Prekmurke, ki ravnokar izgubljajo službe v Muri, svojo ekozelenjavo pripeljejo vsaj na ekotržnico v Maribor, bo pokupljena. V Ljubljani pa bo že razprodana (če je že kupna moč v Murski Soboti ta hip premajhna).

A se kaj dela na tem področju? Ja, seveda. Nikomur ni treba izumljati Amerike. Na delu so skupine, ki kopirajo francoske in avstrijske rešitve. Zagotavljajo promocijo eko in integralne pridelave in obenem popolno sledljivost. (Na vsaki polici je ime in priimek ter popoln naslov kmeta.) Obenem takšni marketi zbijajo trgovske marže in delujejo že v smislu socialnega podjetništva kot neke interesne zadruge.

Pridružite se valu!