Igor Đukanović

Zabavno.  Dobil sem naslednje rezultate:

My personalDNA Report

In vi? 

Priporočam ogled najnovejše predstave English Student Theatre-a obnovljene druge gimnazije v Mariboru.

Dopoldan mi je poštar prinesel priporočeno obvestilo okrožnega sodišča o dokončni zavržbi v zvezi s kazensko ovadbo bivše žene zoper mene.  Zadeva je napisana v takšni pravniški latovščini, da ne znam niti prebrati, kaj točno je zavrženo in za koga je nedopustno, da se pritoži.  Sam sem mislil, da je zadeva bila ad akta že to pomlad.  In da sem takrat tudi zamudil pravne roke, da vložim tožbo za krivo ovadbo (do tri leta zapora…).  Razmišljanje o posledicah mojih odločitev, neke politične zdrahe v zvezi z mariborsko univerziado in še druge “šole” so me pomladi pahnile na rob obupa.  S svojega balkona v tretjem nadstropju sem gledal betonske stopnice pred blokom in razmišljal, da bi z glavo naprej skočil.  Držalo me je le en dan.  A psihološko sem bil na psu še vsaj pol leta.  Sedaj (pomagal mi je zlasti post) sem dosti bolje.  In ne.  Ne bom vložil kazenske ovadbe za krivo kazensko ovadbo.  Ne.  Ni krivo pomanjkanje energije, pač pa sem res spoznal, da takšne neumnosti lahko sproducira popolnoma normalno toplo človeško bitje, če je le podvrženo zadostnemu stresu in dovolj sistematično bombardirano z dovolj neumnimi govoricami.

No, moje pravne bitke za hčerko se bodo še naprej odvijale po stari zakonodaji.  In tam ostale.  A vseeno sem presrečen, da čeprav vsaj dve leti prepozno glede na dokončno obliko, ki jo je že 2007 imel Družinski zakonik (tedaj sem ga imel priložnost prebrati na spletni strani moje politične stranke), bo le-ta končno sprejet.

Sedaj je v javni razpravi.  Javna razprava se v celoti vrti okoli vprašanja, ali evolucija spodbuja homoseksualnost ali ne.  In podobnih driblingih.  A poanta celotnega Družinskega zakonika je nekje povsem drugje.  Postavlja nebogljenega otroka v center pozornosti pravne države.  In se učinkovito zoperstavlja vsem (tudi najsodobnejšim) oblikam nasilja.

Podprimo zakonik!

Žita so tesno povezana z nastankom naše civilizacije.   Nil, Eufrat in Tigris, Jangcekjang (ali kako se že korektno črkuje tista kitajska reka).

Nič čudnega, saj so žita praktično popolna živila.  Ste vedeli, da odrasel človek ne potrebuje niti grama beljakovin na kilogram telesne teže, medtem ko jih je v kilogramu žita vsaj 100 g (od nekje 10% naprej).  Medtem, ko so žita predvsem bogata s škrobom, imajo tudi nekaj maščob.  Največ oves.  A itak ne le športniki pač pa vsi potrebujemo ravno največ sestavljenih hidratov.

Po tej logiki bi lahko rekli, da je Slovenija necivilizirana in neperspektivna dežela, saj razen Prekmurja nima optimalnih pogojev za rast žit.  A ni tako.  Vsi vemo, da kljub njihovi nesporni dominantnosti ne moremo sestaviti zdravega jedilnika samo iz žit.  Zraven potrebujemo vsaj še veliko zelenjave.  In tudi nekaj sadja.

O Štajerski s ponosom govorimo pri vinih, a so ta bolj ali manj zanič.  No zanič v primerjavi z grozdjem, iz katerega ga delajo.  Naši kraji z malimi kmetijicami niso optimalni za pridobivanje močnih, kvalitetnih in zdravih rdečih vin pač pa ravno za delovno intenzivno gojenje zelenjave. Sedaj jo baje 70% uvažamo, čeprav bi se lahko glede na naravne danosti komot oskrbovali sami. A Slovenke in Slovenci raje za 400 oziroma 600 evrov delajo v Muri in Gorenju, kot bi doma pridelovali zelenjavo.

Ne, ne, niso krivi posamezniki. Nekaj bi bilo treba ukreniti sistemsko. Zagotoviti tem ljudem stabilno tržišče, preden jih povabimo k samozaposlitvi.

Zaenkrat je veliko narejeno le na ekološkem pridobivanju mesa. Eko-subvencije za ekstenzivno in ne intenzivno pašo po dandanes zanemarjenih pašnikih so se izkazale za dovolj stimulativne. Ja, pridelava mesa je največji onesnaževalec okolja in sprostitelj toplogrednih plinov (večji od vsega prometa), a vseeno podpiram te vseevropske ukrepe in si jih želim še več. Bolje na ta način pridobivati malo ali hranjivo količino mleka in mesa pri nas v gorah, kot ga pridobivati v klasični in toliko bolj onesnažujoči masovni reji. Ali celo zanj izsekavati tropske gozdove!

Vseeno bomo o resnem napredku lahko govorili šele, ko se Slovenija približa samooskrbi z zelenjavo. Uvožena zelenjava je neprimerno slabše kakovosti od domače. Pa nisem tako velik lokalpatriot. Le znano je, da zelenjava mora biti sveža, da ohrani vse vitamine. (Ob postu, ki sem ga ravno zaključil, sem si želel zelenjavne sokove stiskati iz z njive prinešene zelenjave, a mi na žalost kljub maminemu vabilu nekako ni zneslo se za en teden preseliti k njej na podeželje.) Tudi sicer menim, da bi ta samooskrba najprej morala zajeti tako najbolj zainteresirane posameznike na ekotržnicah kot omenem vse vrtce, osnovne šole in bolnice. Nato pa počasi naprej. Če Prekmurke, ki ravnokar izgubljajo službe v Muri, svojo ekozelenjavo pripeljejo vsaj na ekotržnico v Maribor, bo pokupljena. V Ljubljani pa bo že razprodana (če je že kupna moč v Murski Soboti ta hip premajhna).

A se kaj dela na tem področju? Ja, seveda. Nikomur ni treba izumljati Amerike. Na delu so skupine, ki kopirajo francoske in avstrijske rešitve. Zagotavljajo promocijo eko in integralne pridelave in obenem popolno sledljivost. (Na vsaki polici je ime in priimek ter popoln naslov kmeta.) Obenem takšni marketi zbijajo trgovske marže in delujejo že v smislu socialnega podjetništva kot neke interesne zadruge.

Pridružite se valu!

Najlepše leto mojega življenja sem preživel kot “exchange student” - dijak zadnjega letnika srednje šole v Združenih Državah.  Za eno leto me je tam praktično posvojila ameriška družina.  Zelo si želim to uslugo “vrniti naprej” nekemu drugemu najstniku.  Gotovo mi ne bo zneslo prej, preden bo moja sedaj petletna hčerka najstnica, a želja ostaja.

Podobno sem velikokrat dobil štop.  Začel sem štopati, ko sem ponavljal tretji letnik faksa in nazadnje štopal že kot vsaj petintridesetleten poročen moški.  Ne, ni mi bilo nerodno, saj sem v vmesnem času pobral več štoparjev, kot sem do takrat sam koristil takšne usluge drugih.  Tako napredujemo.  Teorija eksponentne rasti.  ;-)  Zakaj bi mi bilo nerodno, čeprav sem takrat imel avto in si recimo tudi danes lahko privoščim nakup, če pa ni ne ekonomsko ne ekološko smiselno?…

Še en podoben tip izkušenj.  Mene so moji učitelji in profesorji imeli radi.  In si večkrat vzeli čas samo zame.  Pravzaprav si ga je vzela že moja vzgojiteljica teta Mara v vrtcu.   In tudi sam z veseljem vračam te usluge naprej.  In sem srečen, ko komu od mojih študentov uspe.

A obstajajo tudi področja, kjer nisem in ne nameravam vrniti prejetih uslug naprej.  Očitno je, da ta področja ne bom eksplicitno imenoval. 

Vseeno upam, da “I make a difference.” - da nekaj prispevam k skupnosti in ne parazitiram na splošnem napredku.

Včeraj smo tudi v Mariboru imeli Dan brez avtomobila. Seveda ni šlo brez cirkusa, tako da ni bilo obljubljenih brezplačnih mestnih avtobusov. Show must go on.

V svojem 41. letu je moj prijatelj prvič v življenju pretekel celi maraton.  No dejansko je doživel zid na 41. kilometru.

Tudi sam si že dolgo želim preteči maraton, a kot kaže, mi nikoli ne bo uspelo.  Za prvi mariborski maraton sem se sicer intenzivno pripravljal, a sem se med pripravami zlomil, tako da od takrat več resno ne tečem.

Zato pa mi uspeva podvig, ki se mi je v otroštvu zdel še večji.  Danes sem 41. dan na postu.  Kot otrok sem pod besedo post razumel bolj post na sami vodi kot preživeti z 10% dnevno potrebnih kalorij, a tudi tale moj post na zelenjavnih sokovih je zame kar dosežek.  Še kak dan pa zaključujem.

No, tudi sam imam živo tako mamo kot očeta, torej sem tudi sam otrok.  In tudi jaz potrebujem čevlje.

Vseeno mi je pa hecno, kako je toliko (če malo pretiravam celo večina) reklam na jumbo plakatih v Mariboru prav za čevlje.

Optimiziran Linux za vse male EEE netbooke (mislim, da se sloveni mrežne računalnike) je končno zaključen. Ob prvi priliki bom si ga še sam naštimal in poročal o izkušnjah.

Saj vsi poznate anekdoto, ko Žid med drugo svetovno vojno ob koncu molitve vpraša Boga, zakaj mora tako trpeti.  Bog mu odgovori, da so pač Židje njegovo izvoljeno ljudstvo.  Žid pa se takoj znajde in provocira, a ne bi že bil čas, da si izbereš drugo ljudstvo.

Moj dodatek k temu vicu je, da nato Bog nekaj trenutkov razmišlja.  (V božjih enotah je nekaj trenutkov nekaj desetletij.)  In nato reče.  “Pa naj bo.  Naj bodo po novem izvoljeno ljudstvo Srbi.”