Igor Đukanović

Murphyjev zakon o pisanju blogov, bi se gotovo glasil nekako takole:

Če napišeš nekaj zanimivega, ga nihče, ki bi mu tvoj zapis lahko koristil, ne bo opazil.

Zapis v slovenščini, ki vsebuje npr. besedo gorje, bo seveda takoj opazil Hrvat. ki bo mislil, da se delaš norca iz Hrvaške, ker nima tako visokih gora. (In izhod na odprto morje, la la. )

Če bo tvoj zapis, ki vsebuje same standardne izraze a la edinka, ki jih vsi enako razumemo, bral Slovenec, se bo gotovo našel matematik, ki bo s tem izrazom poimenoval pojem iz teorije grup in delovalo bo kot, da težiš z matematiko.

Če boš po čudežu pravilno razumljen, si gotovo bleknil kakšno veliko neumnost.

Če vsi razumemo in ni neumnost, potem vsi že vemo.

Zdravo, Marko, kdorkoli že si. K pisanju tegale posta me je namreč spodbudil tale tvoj komentar in tale prispevek na Vesti.

Kot rečeno, nimam več občutka, da razumem, kaj se dogaja v politiki, zato ne komentiram. No, nekaj razumem. Vse skupaj je ena farsa.

Tako sem se pred zadnjimi evropskimi volitvami zelo zabaval, ko sem na obisku (doma nimam TV) spremljal TV soočenja kandidatov različnih strank na temo beguncev. Levičarji so po vrsti (v različnih odtenkih) zagovarjali človekove pravice in pravice azilantov, da se jim pomaga. Desničarji so po vrsti zagovarjali stališče, da je treba ljudem omogočiti, da ostanejo, kjer so.

Prav besno so se zaganjali. In kakšen recept nam ponujajo tako eni kot drugi? Ja, da je azilantom treba pomagati, da ostanejo tam, kjer so.

To je zabavni del za Večerov Toti list. Za vso to parado pa je seveda dobro skrita tudi neka globoka resnica: ne nujno dovolj dobra in predvsem ne nujno dovolj ljudem prijazna.

Čeprav je ne razumem, si drznem kaj pokomentirati. Kot npr.: “Ja, Irena. Med vsemi štiristo in toliko milioni Evropejcev je res samo en kandidat za predsednika evropske komisije.”

Kakšen dolgčas bi bil, če bi ljudje bili prijazni življenje pa lepo. Dajmo se raje rausat še en krog. A ne?

P.S. Kar nekam prezgovoren sem za prvo objavo po zame zelo napornih dveh mesecih.

Toliko stane ena vožnja z mestnim avtobusom v Mariboru.  Ste presenečeni, da so na pomlad avtobusi prazni.

Lani je mestni svet brez kakršnihkoli izračunov požegnal podražitev vozovnic za mestni avtobusni promet za teh 10% v svežnju z še nekaj prav tako nepotrebnimi podražitvami.  Najodmevnejša je seveda bila podražitev vrtcev, za katero tudi ni bilo ekonomske podlage.  Mesto že leta subvencionira vrtce bolj kot večina majhnih občin in ni bilo nobene potrebe, da se ta politika kakorkoli spreminja.  No razen seveda priprav na Univerziado.

Zdaj me resnično zanima, koliko je stal liter nafte ob zadnji podražitvi mestnega prometa v Mariboru.  In koliko stane danes.  In zakaj, za vraga, ne vrnejo cen nazaj?

Meni ne bo nič hudega.  Tistih 10% iz učiteljske plače ni problem.  A vidim, da se marsikomu enostavno bolj splača z avtom riniti v mestno gnečo in delati gužvo, v kateri na koncu vsi zamujamo v službo.  To se enostavno večini voznikov ne bi smelo izplačati.  Pa naj bo malo več gneče na avtobusih.  Pred desetimi leti smo res velikokrat bili kot sardelice, a zdaj vse redkeje.  Lažje to potrpim, kot pa ves smrad.

In tu ne nakladam.  Pred desetimi leti sem imel veliko več kondicije kot danes.  Takrat sem bil rekreativen tekač na srednje proge.  Treniral sem po knjigi “Od jogginga do vrhunskih rezultatov v maratonu” ali tako nekako.  In sem zelo nerad hodil iz mesta domov peš.  Na Titovi je pošteno smrdelo.  Omejitev je sicer bila 60 km/h, a smo vsi (na čelu z mano) vozili hitreje.  Nekaj dni nazaj, ko sem spet zamudil na mestni avtobus in se odpravil po Titovi nekaj postaj peš, mi je kliknilo, da sploh ne smrdi.  Malo so avti boljši, malo se omejitev hitrosti (70 km/h) bolj spoštuje in gre.  Zdaj večkrat prepešačim kar celo pot do doma.  Dobro uro traja, a res je tečno čakati na avtobusni postaji na naslednji avtobus.  In, če sem neroden in me spotoma prehiti še naslednji, ko narobe preračunam, da imam čas prepešačiti še eno postajo, grem kar do konca peš.  In imam boljše živce kot pred leti.  Pravzaprav se ne morem spomniti, kdaj me je nazadnje mučila driska.  Pred leti pa sem zaradi nje postal celo slabokrven.

Put pod noge, sačuvajmo zdravlje. 

V Mariboru imamo kar nekaj štiripasovnic.  Sam najbolj uporabljam Ptujsko in Titovo.  Upam, da nikoli ne bosta postali šestpasovnici kaj šele osempasovnici.

Spomnim se postopne gradnje avtocestnega prstana okoli Ljubljane.  Takoj, ko je bil sproščen nov kos prstana, so se zastoji samo prestavili s prejšnjega konca na novi.  Natanko isti učinek ima podvojitev prometnih kapacitet v mestu.  Učinek je enostavno ta, da se dvakrat več ljudi pripelje z osebnim avtom.  Freedom…  Američani to dobro vedo.

Tudi Mariborčani si bomo jutri na lokalni televiziji RTS-u pogledali, kako to izgleda v New York Citiju in kako bi lahko izgledalo pri njih, če bi odločali Vikingi. Mariborski Zares je soorganizator okrogle mize, ki bo sledila odličnemu filmčku “Oblegane ulice”.

Rešitev je samo javni promet in posluh za potrebe pešcev in kolesarjev, ki so sedaj dejansko izrinjeni s cest in s pločnikov. Upam, da bo jutri kdo postregel s konkretno številko, koliko avtobusov dobimo za en kilometer enega pasu ene ceste. Vzdrževati pa je itak treba oboje.

radi rečejo: “Ko so odpeljali mojega desnega soseda, mi je bilo vseeno.  Ko so prišli po mojega levega soseda, sem se delal, da ne vidim.   Ko so prišli po mene, nisem imel koga poklicati na pomoč.”

No “Vodovodarji” so že pri zaresovem levem sosedu SD-ju.   Centrala razdejana, za kamuflažo porisana s sovražnimi gesli in seveda v dobi informatike in Jamesa Bonda ničesar ne manjka.

Bomo delali paniko?  Ne.  Se je komu kaj hudega zgodilo??

da ne pozabimo vonja po gnojnici. Danes je v redu, a včeraj je na našem koncu Tezna pošteno smrdelo. Ko se res pošteno segreje, se bomo ponovno zavedli, da imamo v Mariboru klasično “bolgarsko” smetišče. Pravzaprav bi moral biti še vesel. Pred leti zaradi Zlatoroga sploh nismo opazili drugih vonjav.

V zadnji številki Mladine berem, da vse bolgarske smeti končajo na odlagališčih medtem ko pri Nemcih le 1%. Ne, niso toliko bolj pridni od nas. Dobro polovico smeti reciklirajo, ostanek pa uglavnem konča v sežigalnicah.

Tudi v Mariboru načrtujemo sežigalnico. Celje nas je že prehitelo in tudi dogovora o skupni štajerski sežigalnici ni bilo. Lani se je veliko govorilo o solo mariborski akciji. Že smo bili blizu realizaciji dobrega načrta, ko je “najkvalitetnejši” kapital pristavil svoj lonček in v hipu podražil predvidena zemljišča za nekajkrat. Insiderske informacije? Prej kot ne.

Kako naprej?

S ščipalko na nosu.

Na mariborskih mestnih avtobusih imamo nove LCD “televizorčke”, ki nam vožnjo popestrijo z reklamami. Med zabavnimi, Večerovimi in ostalimi komercialnimi reklamami je tudi poučna reklamica, kako prepoznati starčka, ki je pravkar doživel srčni zastoj in kako odreagirati. Menda v Sloveniji vsaj trije na dan doživijo srčni zastoj.

In, kdo bi si mislil, ravno meni se je moralo zgoditi, da dobim priložnost naučeno takoj uporabiti. Reklama (v kateri BTW nastopa kot rešilec tudi moj znanec) poziva predvsem proti ravnodušnosti. Torej ukrepajmo takoj in brez razmišljanja.

Tako sem se pred nekaj dnevi ravno skupaj s hčerko odpravljal proti parku, ko nama je nasproti po pločniku prišla starejša gospa s palico v roki. Gneča je v obe strani bila velika, a meni na kraj pameti ni padlo, da bi spreminjal smer. Itak sva bila še deset metrov od nje. Mogoče sem jo malo iznerviran tudi oštro pogledal, kot ko na internetu odgovarjam najbolj butastim komentatorjem, ko se je babica zatresla in enostavno vkup padla. Natanko tako zlagoma kot v reklami.

Priznam, niti malo mi ni bilo prav. Ne, nisem čutil nikaršnega sočutja le nejevoljo, da mi kvari načrte. Zdaj nimam časa - zakaj ni mogla doživeti srčni napad dve uri pozneje, ko sem prost in ne ravno sedaj? Kljub temu sem takoj šel na kolena in preveril, ali se odziva. Bilo je natanko tako kot v reklami. Le neodziven pogled nekam daleč pred sebe. Ne nisem ji nudil umetnega dihanja in masaže srca, pač pa sem takoj zagrabil za telefon. Bolnica je bila blizu in nima se smisla delati večjega strokovnjaka od zdravnikov.

V tem je pristopil dečko iz nekaj metrov oddaljenega avta z napisom Berghaus. Takrat mi je vse skupaj postalo še bolj odveč. Svašta. A sem na skriti kameri ali kaj? In kdo bo čuval mojo hčerko? Po cesti vozijo avti in na pločniku za otroka ni preveč varno, če je sam.

Dečko, ki je pristopil, mi je naročil, da mu babico pomagam dvigniti v njegov avto. Ker sem se dela lotil z dvema levima rokama, je hitro priskočil še en mimoidoči in se dela lotil pravilno. Sam sem v avto dal le njeno torbico, da zdravniki ne bodo predolgo iskali podatke, ki pišejo na njeni zdravstveni izkaznici.

Potem sva z hčerko stopila na cesto z visoko dvignjeno roko. Prvi cepec je kar zapeljal mimo. Mogoče je prepozno videl, kaj se dogaja in je ocenil, da je bolje, da se umakne naprej kot nazaj. Že naslednji voznik pa je ustavil in me zavezniško pogledal. In tudi voznik na nasprotnem pasu je naredil isto, čeprav je na cesti bila gneča v obe smeri. Tako je lahko reševalec odtelovadil nekajkrat v prvo in rikverc in se kar na cesti obrnil proti bolnici. Upam, da je z gospo vse v redu in da je prišel pravočasno.

In morala zgodbe? Ko vidite nekoga v težavah, priskočite na pomoč, čeprav je okoli vas še veliko drugih ljudi. Vi morda ne opazite, a drugi lahko imajo svoje probleme in jim ni ravno spotoma pomagati.

Dobro jutro vsem. 

Ja, dobro ste slišali.  Celo soboto sem prespal in se kot pravi Črnogorec zbudil ob dvanajstih.  Oprosti, ata, da si me zastonj čakal z večerjo.  Zdaj, ko gledam svoj izropan hladilnik, te zelo pogrešam.

Res se te politike čez teden nabere kar nekam preveč.  Človeka izčrpa.  Zdi se ti, da kar naprej joggiraš, a se zadeve nikamor ne premaknejo.  Ne, v stranki (mariborskem Zaresu) nam res nikoli ni dolgčas.  Tako smo prejšnji mesec po zboru vseh članov bili tarča rumenega tiska.  Zlasti naš mladi predsednik.  Dečko je bil popolnoma paf.  Celo leto garaš, zato da so izvoljeni drugi in potem ti na zboru članov trije člani, ki jih med kampanjo ni bilo blizu naši stojnici (razen seveda tisti dan, ko je Golobič bil v Mariboru) solijo pamet, da si premalo garal.  In, ko začnejo vlačiti tvoje ime po rumenih časopisih, ti ne pridejo stisniti roke in povedati, da, kar je preveč, je pa res preveč.

No, če se že nič ni premaknilo, pa se je vsaj nekaj ustavilo.  Naš predsednik, ki je še prejšnji mesec skorajda ponujal svoj kapetanski trakec komurkoli, ki bi bil boljši od njega, se je vrnil k vodenju naših programskih odborov.  Ne, kapetan moštva ni “črnogorec”, ki sedi v konici napada in se jezi, ker mu pripravimo premalo uporabnih žog.  Takšen nima karizme za vodenje moštva.  Kapetan tudi ni obrambni igralec, ki ves čas igra na meji prekrška in se ostali morajo opravičevati zanj (ups, upam, da opisa niste prepoznali ).  Sodniki takšnih ne marajo in bi zato težko pred njimi branil interese svojega moštva.  Kapetan tudi ni pravnik, ki pozna vse pravilnike in vse luknje v njih.   Kapetan moštva je enostavno oseba, ki ji največ soigralcev zaupa.  Najbolj koristen igralec na tekmi je itak pogosto kdo drug, a s tem ni nič narobe.

Zdaj, ko smo to razčistili, upam, da se bo hiperaktivna energija polne lune umirila in bomo nadaljevali s počasnim krampanjem na malih projektekih.  Moj najljubši je KM=KM. Po Pekarni je naša naslednja postaja mariborska televizija RTS s prenosom v živo. Dobimo se v ponedeljek 23. marca nekaj minut pred 20h.  Pridite!

V slovenski politiki je nenormalno veliko nizkih udarcev. Včeraj sem v Kekovem filmu Gola resnica slišal oceno, s katero bi se kar strinjal, da je le 10-20% informacij v medijih resničnih. Ostalo je uglavnem nakladanje, ali celo lobiranje. Lobirajo društva, tajkuni, politične stranke. Če se temu upreš, te bodo zmeli ali celo stolkli.

Po drugi strani pa si lahko privoščiš odkrito populistično izjavo (takšno kot je tale moja potencirana izjava o novih hotelih za univerziado v Mariboru), a se nihče ne bo obregnil.

Takšne politika ni v interesu slovenske javnosti. Jaz koren tega zla vidim v pomanjkanju notranje demokracije v vseh slovenskih strankah. Pred borbo za demokracijo pridejo novinarji, ki popišejo probleme in mobilizirajo javnost. Zato sem ponosen na poskuse detabuiziranja “PR odnosov v strankah” oziroma pometanju notranjih problemov pod preprogo oziroma pranju umazanega perila v javnosti. Zaresovci se javno zagrabimo za kravatlc. Ob koncu finančne in nastopu gospodarske krize bo tega samo še več. Ne samo pri nas, tudi v ostalih strankah. Le da za ostale slovenske stranke zaenkrat slišimo samo govorice in zvemo kaj več šele, ko s piskra odnese pokrov. Vseeno upam, da smo zasejali novopolitični veter, ki bo žel vihar, saj se brez transparentnih, jasnih in poštenih odnosov ne moremo lotili problema napovedanega v naslovu tegale prostega spisa.

In ta problem je sebičnost. Nebrzdana sebičnost “greed is good” je povzročila sedanjo finančno krizo in sedanja kriza jo mora pokopati, ali pa bomo isto zgodovino še za časa mojega življenja doživeli še enkrat.

Kako to konkretno izgleda v primeru že zelo razgaljene mariborske univerziade? Univerziada bo Mariboru prinesla nova začasna delovna mesta (resda uglavnem za Bosance ) v gradbeništu, povečala turistične kapacitete v zasebnem sektorju, zgradila kakšno cesto in obvoznico ter nam naprtila v vzdrževanje odvečne športne objekte. Malo sem grob, a športni objekti bodo danes, ko večino Mariborčanov skrbijo samo še položnice, samevali. Še kar nekaj časa.

In kakšna je racionalna reakcija mariborske politike? Sebična. Mama Kura, kupi mi igrače, ki jih ne potrebujem. In kupi mi še več. Bolje je imeti viška igrač kot pa nič. (”Od viška ne boli glava.”)  Ja, vsi vemo, da praktično vse ostale turistične destinacije v Sloveniji hotele potrebujejo bolj kot mi, a zakaj jih ne bi dobili mariborski tajkuni (ki navijajo za NK Maribor in bodo od profita dali kaj bek nazaj mestu). Vemo, da je za študentske domove največja stiska na Primorskem, a zakaj ne bi zgrabili to priložnost, da jih zgradijo nam. (Tukaj pljuvam sam sebi v obraz. Tej konkretni sebičnosti se nisem niti sam nikoli odpovedal in jo sistematično javno zagovarjam.)  Vsi se strinjamo, da je Planica ponos Slovenije, a naj kar propade. Bodo vsi hodili skakati k nam na našo “letalnico”. (Vse kar nese več kot 10 metrov je v mestu, ki praktično meji na Prekmurje, za moje pojme letalnica.) In ceste? Zakaj bi se človek pri zdravi pameti branil, da cela Slovenija zateguje pas, da se meni naredi par novih obvoznic, ki bodo še bolj polprazne od našega štajerskega dela avtoceste. (A je Igor rekel nekaj proti obvoznici okoli Maribora? Proti avtocestam?!?  Hitro nehajmo brati, kaj naklada tale čudak. )

In zakaj ne bi bili sebični? Vsi so. A je Lahovnik rešil STS? Ni. Celo v  bližnji Unior ga (kolikor vem) ni bilo. Na veliko razlaga le, da je njegovo Gorenje “too big to fall”.

Ne, samo hecam se. Mislim, da ni sebično biti sebičen. Pred dvajsetimi leti sem poslušal, da 20% svetovnega prebivalstva ima v lasti 80% vseh dobrin. Dobro leto nazaj sem slišal, da se je to razmerje popravilo na 10:90. Tako večina Mariborčanov ve, da sami ne bodo imeli nič od objektov za Univerziado. Vse bo pobralo tistih 10% Mariborčanov… Zato ni neke zagretosti za branjenje mariborskega ponosa in univerziade, ki je že nekaj časa praktično v prostem padcu in je očitno nede.

Z malo sreče bomo razbili to kleptokratsko razumevanje politike. Tu ne mislim na tisto ožjo kleptokracijo, ko politik krade zase in skupaj s svojim zaledjem za svoje lobiste, pač pa na brezsramno krajo za svoje mesto. Na ta tip kraje je skoraj vsak slovenski politik ponosen. Ne reče se ukradel. Po katoliško se temu reče, da si si nekaj izboril za svoje mesto.

Še enkrat. Ta sebičnost ni pametna. Sedanja finančna kriza je priložnost, da z njo presekamo. Jaz bi imel univerziado v Mariboru (njen bolj rentabilni del) in nič me ne moti, da se kompletna evropska sredstva za vzhodno kohezijsko regijo porabijo v Mariboru. Ampak vem, da potem ne bom dobil pomoči za mariborsko industrijo, ko že obstoječa podjetja z utečeno proizvodnjo začnejo padati, saj tudi drugi Slovenci ne bodo imeli nič proti, da se s podjetniškimi inkubatorji za ta denar eksperimentira pri njih.  Mogoče pa vendarle kaj zraste…

Bomo to prakso presekali? 90:10 stavim, da bomo.